Miklavžev pohod

slike Cvetka in Robert Šalamon

Olimje – Marija Devica na Pesku, dne 5.12.2015

Navkljub meglenem vremenu, se je tretjega Otroškega Miklavževega pohoda v organizaciji Planinskega društva Atomske toplice in Župnije Podčetrtek udeležilo 23 pohodnikov od tega 12 otrok. Zbrali smo se pred Minoritskim samostanom v Olimju, kjer sta pohodnike pozdravila brat Jože in predsednik krajevne skupnosti Podčetrtek Urban Videtič in jim zaželela prijetno hojo in vsem pridnim otrokom veliko sladkih daril od Sv. Miklavža.več

Iz Olimja nas je pot vodila okoli Kokotinjeka (343nv) k Deželi pravljic in domišljije na Vodulah (420nv) nad Olimjem, kjer je sledil ogled pravljične dežele in seveda tudi nagajanje čarovnici, ki je z glasnim zvonjenjem in prhutanjem oznanjala svojo prisotnost in otroke plašila. Po ogledu smo se po Geološki učni poti Rudnica-Virštanj povzpeli v zaselek Orešje, kjer so otroci in odrasli med potjo ugibali uganke, ki jih je bral iz knjige ugank planinski vodnik. Iz Orešja je pot vodila pohodnike naprej po Marijini romarski poti okoli Juternika (505nv) mimo Dovc in naprej pod Trobernikom
(512nv) do Podčetrtške podružnične cerkve Device Marije na Pesku pričakat prihod Sv Miklavža s spremstvom. V cerkvi so nas pričakali še drugi otroci in s skupno pesmijo so udeleženci pohoda in ostali priklicali Sv Miklavža.
Ker nekateri otroci čez leto niso bili najbolj pridni, jih je bilo malo strah hudobnega parklja, ki je skakal po cerkvi, in še Sv Miklavž je najprej obdaril vse starše ker so pridno pazili na svoje radovedne in radožive nadobudneže in šele nato je obdaril otroke, ko so obljubili, da bodo naslednje leto bolj pridni in ubogljivi. Na koncu so otroci Sv. Miklavžu peli pesmice in molili molitvice, katere so jih naučili starši ali pa so se jih naučili pri verouku. Na koncu so otroci skupaj z otroškim pevskim zborčkom Župnije Podčetrtek, ki je s petjem spremljal Miklavžev obisk, skupno zapeli pesem v slovo Sv. Miklavžu z obljubo, da se srečajo naslednje leto v Podčetrtški podružnični cerkvi Svetega Križa na Imenski gorci nad Imenim.

In še nekaj podatkov o prehojeni poti. Razdaljo 5,600m smo skupaj z ogledom Dežele pravljic in domišljije na Vodulah prehodili v dveh urah. Z hojo smo začeli na nadmorski višini 214m, najvišja dosežena višina je bila 455m po Juternikom in nadmorska višina na cilju je bila 236m.

Ivan Šalamon.

Izlet v Vzhodno Srbijo – Prvi dan – Ogled Felix Romulijane

Srbija, dne .23.10.2015

Izlet v Vzhodno Srbijo
Prvi dan
Ogled Felix Romulijane
 
Felix Romuliana je izredno arheološko nahajališče v Vzhodni Srbiji. V vasi Gamzigrad, južno od Donave, 11 km od Zaječarja i 238 km od Beograda, na površini od 179 ha se nahajajo ostanki veličastne poznoantične carske palače Felix Romuliana. Palača je utrjena z velikimi obrambnimi zidovi, z malimi šest kotnimi stolpi, zaradi obrambe od vpadov barbarov. Carska Palača je zgrajena v razkošnem stilu antike arhitekture med leti 297. in 311. prvega tisočletja naše dobe, po zamisli rimskega imperatorja Gaja Valerija Galerija Maksimiljana, po zmagi nad Perzijanci.več


Z gradnjo carske palače Felix Romuliane, z ciljem da je varno bivališče carja po upokojitvi, ta kraj in njegov graditelj dobijo velik zgodovinski pomen. Arheološka izkopavanja v carski palači so odkrila carsko rezidenco z mozaiki izrednih lepot, prelepo statvo imperatorja Galerijusa, hram posvečen božanstvoma Jupitru in Herkulu, važne ekonomske objekte, javna kopališča in veličastne slavoloke na vhodu v palačo. Na njih je napis „Felix Romuliana“,kar pomeni "Srečna Romulijana". Objekti carske palače so razkošno okrašeni z freskami, štukaturami, talnimi mozaiki z figuralnimi in geometrijskimi motivi. Arhitektura carskega kompleksa je bogata v materialih in vsebuje visoko kvaliteto okrasne arhitekturne skulpture stolpov, prestolnice, zidov, kot tudi drugih okraskov. Okoli polovice 5. stoletja so gotovo vse stavbe carske palače uničene v požaru.

Po obnovi, se je njen videz popolnoma spremenil. V 6. stoletju, je bila Felix Romuliana naseljena z kmeti in obrtniki. V začetku 7. Stoletja je Felix Romuliana opuščena in ostane v tem stanju do naseljevanja Slovanov v 11. stoletju, ki su tu imeli svoje utrdbo.

Od leta 2007. je Felix Romuliana del UNESCO svetovne kulturne dediščine in cilj radovednih obiskovalcev, kot tudi mnogih raziskovalcev in arheologov iz Srbije in celega sveta.

Močni karizmatični imperator Galerijus je rojen v tej razkošni palači, a po smrti je pokopan na bližnjem hribu Magura, oddaljenem približno 1 km vzhodno od palače. Na Maguri se še danes nahajajo ostanki dveh mavzolejev in ostanki dveh posvečenih grobnic carskega mavzoleja in spomenik posvečen Imperatorju in njegovi materi, ob kateri je pokopan. Magura je sveti hrib, na katerem je, bil zadnjič v Rimskem carstvu, izvršen akt apoteoze, odnosno dvigovanja Galerija in njegove matere med bogove. Kraljica mati Romula je bila poganska svečenica, po kateri je palača in naselje poimenovano.

Imperator Galerije je pred svojo smrtjo, 30. aprila 311. leta v Nikomediji, prinesel Edikt o toleranci ver, prvi akt v katerem je uzakonil pravice kristjanov, kar potrjuje krščansko dediščino Felix Romulijane.

Timacum Minus i Arheo-etno park v Ravni

Timacum Minus se nahaja v bližini vasi Ravne, severno od Knjaževca v ravnini leve obale Timoka na jugovzhodnem pobočju planine Tupižnice.

Timacum Minus predstavlja rimsko naselje katerega prve gradnje datirajo od prvega stoletja do Justinijanove obnove cesarstva v šestem stoletju. Obstajajo tudi dokazi, da so na tem področju bivale rimske vojaške enote že pred prvim stoletjem naše dobe. Predvideva se, da je bil tu najprej vojaški tabor rimskih legionarjev, ki je kasneje v III in IV stoletju prerastel v trdnjavo z obrambnimi stolpi, v katere so vzidani ostanki objektov iz predhodnih obdobij. Na osnovi izkopanih ostankov je v etno-parku v vasi Ravna sestavljena dragocena lapiarijska zbirka „Stel-etno-spomenik“, ki prikazuje kako so nekoč Latini živeli v tem naselju. več

Arheo-etno park se nahaja v vasi Ravni. Najstarejše hiše v vasi so bile zgrajene v XIX stoletju. Stavba šole, v kateri je muzejska zbirka pa je bila zgrajena leta 1906 in je zaščitena kot kulturni spomenik. Vas Ravni je bila izbrana za arheo-etno park predvsem zaradi bližine antičnega naselja Timacum Minus. Etno park u Ravni prikazuje patriarharno skupnost – zadrugo XIX stoletja z stavbnimi in gospodarkimi zgradbami. To domačijo sestavljajo stavbe
Prestavljene iz Gornje Kamenice

Stela je kamnita ali lesena plošča raznovrstnih oblik z dekoracijami in napisi pogrebnega ali spominskega pomena. Zaradi pomembnosti odkritja, so v opuščeni stavbe osnovne šole razstavljene manjše Stele. V osnovni šoli je tudi restavratorska delavnica, v kateri se študentje izobražujejo v restavriranju najdenih ostankov kulturne dediščine Timoške krajine. Tako lapidariji s restavriranimi gradbenimi ostanki predstavljajo veliko zanimivo turistično ponudbo za turiste in ljubitelje starin. Istočasno je v dvorišču šole postavljeno etno-naselje iz starih hiš in pomožnih zgradb iz bližnje okolice, ki prikazujejo bogato narodno arhitekturo. Lapidarijum (lat. Lapidarius = kamni) je naziv za zbirko kamnoseških del iz kamna, v obliki skulptur in arheoloških spomenikov.

Ostanke naselja Timacum Minus so našli kmetje pri oranju zemlje. Na osnovi izkopavanj pa so arheologi ugotovili več vsebin:
-trdnjavo, grajeno od I-VI stoletja naše dobe, ki je služila kot tabor rimske pomožne enote – kohorte. Sprejela je od 500 do 1000 vojakov, pešcev in konjenikov,
-terme iz II stoletja,
-stanovanjski in pomožni objekti
-in trg.

Mesto Knjaževac se nahaja v dolini reke Timok. Današnje ime je dobiol leta 1859 po knezu Milošu Obrenovcu. Na področju mesta in okolice so nekoč bivali Tračani in Dalani. V času Rimljanov se je mesto imenovalo Timacum Minus, a v času Turkov Gurgusovac. Mesto je bilo delno porušeno v času tuško – srbske vojne leta 1876 ko so ga Turki osvojili in porušili. V času druge balkanske vojne je bil Knjaževac edino mesto, ki so ga na kratko osvojili Bolgari. več

Danes je mesto središče občine Knjaževac s površino 1202 km². Po velikosti je občina Knjaževac četrta v Srbiji. Najlepši del Knjaževca je njegovo mestno jedro „Stara čaršija“. Pisane fasade trgovskih in obrnih delavnic, mehanikov in poletnih vrtov se beleščijo v ogledalu bistrih vod Timoka vključene v moderne življenske tokove in zaščitene kot kulturno zgodovinska dediščina Timoške krajine. Stara knjaževska čeršija predstavlja celoto, ki deluje kot gradbeni objekt vključen v naravno sredino v katero je vmeščena.
Kompleks se nahaja na desni strani Svrliškog Timoka.

Vdolž današnje ulice se nahajajo objekti, ki se prostorno delijo v dve celoti gornji in spodnji niz stavb. Gornji niz je najstarejši del čaršije, ki ga sestavljajo pritlični objekti zgrajeni v času okoli leta 1875. Obstal je v času sprpsko – turške vojne v letih od 1875 do 1878.

Skozi Knjaževac tečeta reki Svrljiški in Trgoviški Timok, ki se v neposredni bližini mestnega centra zlivata v Beli Timok. Velikokrat se za Knjaževac uporablja ime Mala Venecija zaradi mestnega jedra, Stare čaršije in zaradi sednih mostov, ki prečijo reko. Po Svrljiškom Timoku, ki teče skozi center mesta so nekoč pljuli čolni. Najbolj znan most je „kameni most“, ki ga je projektiral inženir Borivoje Radenović leta 1913. V času, ko je bil zgrajen je bil največji kamniti most v Srbiji.

Ob vijugasti cesti Knjaževac - Pirot se nahaja priljubljeno počivališče Bigreni slap. Ta hidrološki naravni spomenik s svojo lepoto ne pušča obiskovalce ravnodušne. Slap je poznan ljubiteljem narave, turistom in fotografom. Manj znana so kaskadna jezerca nad slapom. Turistično društvo Knjaževac je to področje uredilo in odprlo za obiskovalce.
več

Jezerca nad slapom so modro zelene barve in so skrita v gostem rastlinju. Njihova naravna lepota je poznana v glavnem le lokalnim prebivalcem. Izvor Bigrenog potoka se nahaja okoli tristo metrov višje od kamnitih kaskadnih bazenčkov. Ljudje so ga poimenovali kot >Ludo vrelo

Nekaj sto metrov nad slapovi se nahaja travnik na katerem stoji ob gozdni meji cerkev in samostan Sv. Onufrije sa konakom. Samostan se v pisnih virih prvič imenuje ob obnovi leta 1576. Sama cerkev je večkrat obnovljena, njena prvo gradnja pa sega v 13. Stoletje.

Izlet v Srbijo 24.10.2015

Izlet v Vzhodno Srbijo
Drugi dan

Masiv Stare planine se nahaja v vzhodnem pasu Karpatsko-balkanskega planinskega masiva, kjer predstavlja zahodni del velikega in poznanega planinskega masiva Balkana, ki se v celoti razteza v sosednjo Bolgarijo.več

Staro planino v Srbiji sestavljajo prostrani planinski venci, ki se začnejo od obronkov Vrške čuke (692 m.n.v) nad Zaječarjem od koder se širi proti jugovzhodu od koder se naglo dvigne nad Knjaževcem in preide v visok planinski masiv, ki se v loku širi proti severozahodno in jugovzhodno z najvišjim vrhom Modžorjem (2.159 m.n.v). Glavni greben Stare planine poleg vrha Midžor, sestavlja več 2000 metrov visokih vrhov kot so: Golemi kamen (1969m), Golema cuka (1957m), Vrazja glava (1935m), Tri cuke (1937m), Kopren (1963m) i Srebrna glava (1932m). Najnižji vrhovi so na obronkih Pirotske kotline, medtem ko je iz zahodne strani masiv Stare planine omejen med dolinama rek Niševe in Timoka.

Rosomački lonci so kanjon enako imenovane reke v vzhodni Srbiji na Stari planini. Kanjon se nahaja v bližini vasi Slavina okoli 30 km od Pirota.
Kanjon Rosomače sestavljajo sloji skal v katerih se vidijo razširitve v obliki kotlov in loncev. V pirotskem okrožju je kanjon poznan tudi kot Rosomačko grlo, Rosomačko žrelo in kor Rosomački lonci.

Obiske kanjona Rosomače je najbolje organizirati poleti ali v jesen, ko v strugi ni veliko vode, saj vodi del ogleda po strugi rečice Rosomače.

Pohodom po kozjanskih sadovnjakih

Kozje, dne 4.10.2015

Že par dni pred sedmin Pohodom po kozjanskih sadovnjakih je bilo po prijavah
jasno, da bo udeležba pohodnikov zelo pisana. Na nedeljski pohod Po
kozjanskih sadovnjakih so prišli Primorci, Gorenci, Dolenci, Korošci, iz
cele Štajerske in tudi nekaj domačinov. Lepo toplo sončno nedeljo 4 oktobra
se je pohoda, ki je uvod v 16. enotedensko prireditev Kozjansko jabolko
2015, udeležilo 140 pohodnikov iz cele Slovenije. več


Pohodniki so se zbrali v Podsredi pri domu krajanov. Pred pričetkom pohoda
sta jih v imenu soorganizatorjev pohoda pozdravila direktor Kozjanskega
parka mag. Teo Hrvoje Oršanič in predsednik Planinskega društva Atomske
toplice Podčetrtek IVAN ŠALAMON. Po uvodnih pozdravih, so se pohodniki z
avtobusi odpeljali v Ortnice do vodnega izvira Toplice, kjer je bil start
pohoda (249m/nv). V Ortnicah pri izviru potoka Buča sta pohodnike pričakala
vsak na svoj način vnuk in dedi družine PLEVNIK. Vnuk z igranjem na
frajtonarico, dedi pa s predstavitvijo svoje vasi Ortnice in s pogostitvijo
pohodnikov z domačo >slivovicopušavnikhotelih< za koristne organizme in o pticah, ki gnezdijo v
sadovnjakih. Pred odhodom naprej pa je Kozjanski park pohodnike počastili z
jabolčnim sokom iz kozjanskih jabolk in alkoholnimi napitki z dodanim
različnim sadjem.
V nadaljevanju pohoda je pot vodila pot zaselek Zaravno, od koder so
nadaljevali s hojo po Pešpoti Podsreda in se po njej povzpeli na Stare Svete
Gore nad Podsredo, od koder so sestopili ob obnovljenih kapelah Kalvarije do
parkirišča pri Domu krajanov Podsreda, kjer je bil organiziran topel obrok
hrane. Na koncu pohoda je sledilo povabilo na osmi Pohod po kozjanskih
sadovnjakih, ki bo prvo nedeljo v oktobru naslednje leti in povabilo na
blagoslov kapele, posvečene Sv. Frančišku Asiškemu, zavetniku narave. Za
obnovo kapele je poskrbel Kozjanski park.

Podatki o poti: razdalja 13 km, zajeto območje 4,72 km2, skupaj vzpon 575m,
skupaj spust 549m, največja višina 429m, najmanjša višina 243m. Skupaj 1,8
km asfaltirane poti, ostalo makadam, gozdne in travniške poti. Pohod, ki
vsako leto poteka po drugem področju Kozjanskega parka je bil voden izven
označenih poti. Pot sta pripravila planinska vodnika Planinskega društva
Atomske toplice Podčetrtek IVAN in CVETKA ŠALAMON, pomagala pa jima je še
prav tako planinska vodnica ANA ZALOŽNIK.
Ivan Šalamon

Nočni pohod na Svete gore

Slike Cvetka Šalamon in Emilija Sterlek (Slike so umetno osvetljene, zato je kvaliteta slik okrnjena).

Svete gore, dne 4.9.2015

V soorganizaciji s Planinskim društvom Atomske toplice Podčetrtek, z Župnijo Bistrica Ob Sotli in z ostalimi društvi iz občine Bistrica ob Sotli ter posamezniki je Turistično društvo Bistrica ob Sotli v petek 4. septembra zvečer ob 20. uri organiziralo nepozaben nočni pohod na Svete Gore nad Sotlo, kjer so po romarski molitvi in petju pesmi posvečenih Mariji in Sveti Družini v cerkveni galeriji na Svetih Gorah odprli razstavo Marijinih oblek.več


To je oblek, v katere oblečejo Marijino podobo z Jezusom v naročju ob različnih verskih praznikih.
Po ogledu "Marijinih oblek" se je srečanje pohodnikov in romarjev preselilo pred Marijino cerkev, kjer so gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Bistrica ob Sotli zakurili manjši kres okoli katerega se je potem nadaljevalo srečanjem. Pohodnikom in romarjem so se pridružili tudi verniki, ki so se na Svete Gore pripeljali z avtomobili.
Ob petju pesmi, in peki koruze na kresu, je tekla beseda tudi o različnih doživetjih romarjev nekoč in danes. Navkljub slabi vremenski napovedi in dežju v okolici Svetih Gor, na pohodnike in romarje ni kanila niti kapljica dežja zato je lahko vsem, ki jih je slaba vremenska napoved odvrnila od udeležbe na pohodu res žal saj so zamudili čudovit večer za dušo in telo.
Da je nočna hoja uspela brez poškodb in zapletov smo poskrbeli markacisti, ki smo pot očistili in planinski vodniki Planinskega društva Atomske toplice Podčetrtek, ki smo pohod vodili. Ostalo dogajanje na Svetih Gorah je vodilo Turistično društvo Bistrica ob Sotli. Enourne hoje iz Bistrice ob Sotli na Svete Gore in tričetrt urne hoje nazaj v Bistrico ob Sotli se je udeležilo 30 pohodnikov in romarjev. Zaključek pohoda je bil okoli 24. ure pri cerkvi Sv. Petra v Bistrici ob Sotli.
Za PD AT Podčetrtek, Ivan Šalamon.

Dolino triglavskih jezer

Dolina Triglava, dne 22. in 23.8.2015

Izleta v dolino Triglavskih jezer in na Bohinjske planine se je udeležilo 10 članov Planinskega društva Atomske toplice Podčetrtek. Zaradi poznih prijav in ker ni bilo več prenočišč ne v planinskih kočah ne v planšarijah, je kar nekaj planincev in planink ostalo doma. V bodoče se je potrebno prijaviti na izlete do datuma prijav, da se lahko izlet pripravi in izpelje na zadovoljstvo vseh, ki si želijo obiskov naših visokogorskih planin in gora, ki so v poletnem času in ob lepem vremenu množično obiskane.
Zgodaj zjutraj smo se z kombijem odpeljali v Bohinjsko Bistrico, kjer se nam je pridružila naša planinska vodnica Silva Hostnik, ki je dvodnevni izlet v dolino Triglavskih jezer in po Bohinjskih planšarijah pripravila in tudi vodila. V prelepem sončnem jutru smo se najprej povzpeli do Planinske koče Planina pri Jezeru in ker je bila koča zunaj in znotraj zasedena s planinci smo odšli naprej do Planine Dedno polje.več

Tam smo se ustavili pri prijaznem planšarju, da smo se lahko v miru odpočili in okrepčali iz nahrbtnika. Po daljšem postanku smo nadaljevali s hojo mimo Planine Ovčarija do Planinske koče pri Triglavskih jezerih ob dvojnem jezeru, tretje umetno jezero nad planinsko koča pa služi kot vir pitne vode. Trije udeleženci izleta pa so odšli v spremstvu planinske vodnice Silve Hostnik na Malo Tičarico. Včasih to dolino imenujejo tudi Dolina Sedmerih jezer, čeprav je jezerc nekaj več in so nekatera bolj podobna mlakam. Številne so razprave o številu jezerc in mlak v dolini Triglavskih jezer, ker se nekatera večkrat presušijo in jih zato ne štejemo kot jezera. Največkrat se omenja število sedem, pripravno število iz ljudskega izročila.
Tudi pri Planinski koči pri Triglavskih jezerih smo si privoščili daljši počitek za okrepčilo, preden smo odšli naprej do jezera Ledvička. Med hojo po dolini Triglavskih jezer, smo občudovali jesensko cvetje, planine in gore okoli doline in tudi modras nas je pozdravil in opomnil, da so v gorah še druge nevarnosti ne samo zdrs ali padec. Pri jezeru Ledvički smo se slikali in po ogledu odhiteli nazaj do Planinske koče pri Triglavskih jezerih in naprej proti Bohinjskim planšarijam.
Po večerji se je druženje nadaljevalo v skupni spalnici in krohota in smeha ni in ni bilo konec. Zadovoljstvo po prečudovitem dnevu v predgorju Triglava je pregnalo spanec v dolino, smeh in radost pa v našo planino, kjer smo to noč bivali. Šele hišni red, da mora biti mir in tišina po 22. uri zvečer je počasi umiril veselje udeležencev izleta v nočno spanje, bolje povedano v nočno smrčanje.
Zjutraj do zajtrka se je veselje ponovno razživelo v razpravi, kdo je bolj glasno smrčal, kdo godel, komu so krči zvijali noge in kako so se planinci prestrašili, ko so ponoči srečali kravjo glavo med potjo na stranišče. Ena od krav, ki so se pasle v okolici našega prenočišča, si je pač zaželela pijače v obliki vode iz naših sanitarij. Velike bleščeče oči z zvedavim kravjim pogledom so še dolgo po zajtrku burile domišljijo ponoči prestrašenih planincev.
Po okrepčilu smo odšli po kravjih stezah proti planini Viševnik, kjer nas je pričakal prijazen planšar ob igranju harmonike in petju planincev, ki so prihajali in odhajali po svojih poteh mimo planšarije. Seveda smo postali, se okrepčali in tudi zaplesali na vesele viže harmonikarja. Ta dan je bil naš cilj Pršivec nad Bohinjskim jezerom. Zato smo morali zapustiti prijetno in veselo planšarijo in pričeti vzpon. Ko smo prišli na vrh 1716m visoke razgledne gore nad Bohinjskim jezerom, se je pod nami v lepem sončnem dopoldnevu bleščalo Bohinjsko jezero v podnožju Bohinjskih gora. Žal pa so oblaki, ki so napovedovali spremembo vremena zakrivali Triglav in gore okoli njega.
S Pršivca smo odšli proti Planinski koči Planina pri jezeru, kjer smo si privoščili topel obrok pred sestopom do kombija. Prečudovit dvodnevni izlet s potepanjem po Dolini Triglavskih jezer in po Bohinjskih planšarijah smo zaključili v Bohinjski Bistrici, kjer nas je planinska vodnica Silva Hostnik ob zaključku izleta postregla s kavo. Spotoma smo še opravili analizo izleta. Ko smo odšteli postanke, smo prvi dan hodili sedem ur in drugi dan pet ur. Poškodb ali žuljev ni bilo, le noge so nas opominjale, da smo jih obremenjevali malo bolj kot jih običajno obremenjujemo doma. Po spiti kavici smo se udeleženci izleta Silvi prav lepo zahvalili za pripravo, izvedbo izleta in kavo, preden smo se odpeljali proti domu.

Boulder na Lovrenčevem sejmu

Podčetrtek, dne 8.9.2015

Skupaj s Turizmom Podčetrtek, Bistrica ob Sotli in Kozje smo za popestritev sejemske ponudben na Lovrenčevem sejmu 2015 najeli  umetno plezalno steno - boulder in jo postavili v Podčetrtku  na sejemski prostor  pred trgovino Holdes. Že v petek, dva dni pred sejmom je gospod Ogrizek  pripeljal plezalno steno iz Gradca, in jo potem v ponedeljek vrnil nazaj, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. več

V soboto popoldan smo umetno plezalno steno, ki je montirana na avtomobilski prikolici sestavili in ogradili z varnostno ograjo. Ker spada vsaka plezalna stena med >nevarne objekte<, smo morali plezalno steno obdati  z varovalno ograjo, da ne bi kdo plezal po njej brez prisotnosti  vaditeljev in se poškodoval. V nedeljo zjutraj na dan sejma pa smo namestili blazine okoli nje in iz skladišča pripeljali še plezalne copate za mlade plezalce.
V nedeljo na dan sejma smo steno odprli za obiskovalce sejma ob deveti uri dopoldan. Žal pa kandidatov za plezanje po steni ni bilo veliko navkljub temu, da so si jo z zanimanjem ogledovali. Veliko staršev pa navkljub prošnjam otrok,  plezanja po umetni plezalni steni ni dovolilo. Največ komentarjev pa je bilo, da niso primerno oblečeni. Popoldansko sonce pa je steno tako zagrelo, da so bili oprimki tako vroči, da se jih ni dali prijeti.  
Navkljub manjšemu številu plezalcev, je plezalna stena pritegnila veliko pozornost. Nekaj obiskovalcev pa si je jo zelo podrobno ogledalo, poslikalo in zatrdilo, da jo bodo poskušali sami narediti. Če jo bo kdo od njih res naredil, bo umetna plezalna stena popestrila še kakšen dogodek na našem področju.

Zapisal Ivan Šalamon

Izlet na Tošc


slikala Cvetka Šalamon

Tošc, dne 19.7.2015

Lepo nedeljsko jutro nas je sprejelo na Rudnem polju, kjer smo se pohodniki zbrali za planinarjenje po bohinjskih gorah. Zbralo se nas je osem članov Planinskega društva Atomske toplice Podčetrtek, ki se na osnovi kondicijske sposobnostih udeležencev odločili, da se povzpnemo krožno na Triglavskega soseda 2275m visok Tošc iz planine Uskovnica in sestopimo preko planino Konjščica nazaj do avtomobilov. več

Zato smo morali nadaljevati vožnjo z avtomobili do parkirišča na Razpotju pod planino Uskovnica, kjer smo se opremili za celodnevno hojo in odšli proti Tošcu po že skoraj opuščeni izredno lepi in razgledni planinski poti proti Vodnikovem domu pod Tošcem.
Z hojo smo pričeli na 1050m nadmorske višine do planine nad kočo Uskovnica do križišča planinskih poti z imenom Na Konjceh Jug. Izbrali smo planinsko pot po planini Uskovnici pod Psincem (1451m) in Štapcami do planine Trsje in naprej zahodno pod Slemenom (1825m) in Špikom (2005m) do Planine Toščc (1666m). Nad planino smo v senci borovcev in ob vodnem viru postali za malico in napitke. V nadaljevanju nas je pot v ključ pripeljala do planinske poti iz Rudnega polja na Vodnikovo kočo. Na klopci pri odcepu planinskih poti za Tošc smo posedeli in uživali v čudovitem razgledu po južnih Bohinjskih gorah in po planinah pod njimi. Tudi naša že prehojena pot se je videla kako se gledana od daleč vitko vije med nizkimi borovci pod in nad prepadnimi stenami vrhov Sleme in Špik. Pot je mestoma močno poškodovana od zimskih plazov, zato smo zaradi previdne in varne hoje hodili malo dalj, kot je za to pot običajno.
Po počitku na klopci na nadmorski višini 1851m nas je čakal vzpon 450 višinskih metrov čez Poljane po planinskem brezpotju (pot brez planinskih markacij označena z možici, ki so od planincev narejeni kupi kamenja zloženi v obliki stožca)  na vrh Tošca. Na vrhu pa nas je poleg gorskega cvetja na travnatih livadicah pričakal trop ovac, ki so nas radovedno opazovale in čakale ali bomo tudi njim privoščili kakšen košček svoje malice. Po daljšem postanku za na vrhu Tošca za okrepčilo, razgledovanje in slikanje, smo sestopili po poti vzpona do klopce nad planino Tošc. Od tu smo odšli proti planini Konjščica preko Studorskega prevala mimo Jezerc do planšarije na planini Konjščica (1427m). Prijazna pastirica, ki skupaj z možem skrbi za preko sto govedi - od tega veliko molznih, nas je postregla z napitki in s kislim mlekom.
Kar težko se je bilo odločiti in nadaljevati s hojo do parkirišča z jeklenimi konjički zaradi prijazne pastirice in domačinov, ki so prišli na oglede kako se kaj njihovo govedo pase in če je to >pridno< kot doma v hlevu. Lep nedeljski dan smo zaključili na Rudnem polju od koder smo se odpeljali vsak proti svojemu domu z napolnjenimi >baterijami< in z lepimi spomini na prečudovit dan v Bohinjskih gorah. Izlet je trajal devet ur, od tega smo hodili dobrih šest ur. Skupaj smo imeli 1350 višinskih metrov vzpona in enako spusta. Izlet je pripravila in vodila planinska vodnica Silva Hostnik.

Zapisal Ivan Šalamon

Srečanje slovenskih markacistov 2015

Otoka Vis in Biševo

Vis, dne 1.7.2015

POROČILO S PLANINARJENJA PO JADRANSKIH OTOKIH VIS IN BIŠEVO

Planinsko društvo Atomske toplice Podčetrtek se je od 25. junija do 1. julija priključilo k organiziranemu planinarjenju po Jadranskih otokih Vis in Biševo z Turistično agencijo Balkanika. Od 97 planincev iz cele Slovenije, ki so se udeležili izleta je bilo od Planinskega društva Atomske toplice Podčetrtek sedem udeležencev. več

                Sedemdnevni izlet smo pričeli v četrtek 25. junija v zgodnjih jutranjih urah tako, da smo bili z dvema avtobusoma v splitski luki že ob 10. uri zjutraj. Med čakanjem na trajekt za Vis, smo si ogledali Dioklecijanovo palačo in poslušali pevski zbor, ki je pel srednjeveške napeve. Cesarjeva palača je eno izmed najpomembnejših del poznoantične arhitekture, ne samo po ohranjenosti posameznih izvirnih delov in celine, ampak tudi po nizu originalnih arhitektonskih form, ki oznanjajo novo zgodnjekrščansko, bizantinsko in zgodnjesrednjeveško umetnost. Katedrala je zgrajena v srednjem veku s pomočjo materialov antičnega mavzoleja. Romanistične cerkve iz dvanajstega in trinajstega stoletja, srednjeveške utrdbe ter gotske, renesančne in baročne palače se nahajajo znotraj rimskega obzidja, ustvarjajoč harmonično celino. Rimski čuvaji v svojih srednjeveških oblačilih na trgu palače so dali osrednjemu trgu v palači še dodaten čar. Poleg vsega direndaja po hodnikih palače napolnjenimi s turisti, ki so kupovali spominke in opremo za letovanje po trgovskih stojnicah in trgovinah, so se po palači sprehajali tudi folkloristi v nekdanjih rimskih oblačilih.

                Po ogledu Dioklecijanove palače smo pohiteli na trajekt, ki nas je v slabih dveh urah in pol pripeljal v Viško luko mesteca Vis na otoku Visu. Namestili smo se v hotelu Tamaris v mestu Visu neposredno ob obali luke. Po namestitvi v hotel ter po krajšem počitku smo odšli  na ogled mesta Visa in njegovih znamenitosti, po večerji pa smo utrujeni od potovanja kmalu legli k počitku.

                Drugi dan je sledil izlet z šest urami hoje, z vzponom na najvišji viški vrh Hum (587m) z ogledom Titove špilje in naselja Komiže. Otok Vis že nekaj časa premore skoraj 50 km planinskih poti. Zanje skrbi tamkajšnje Planinsko društvo Hum. Planinske poti vodijo skozi čudovite predele neokrnjene narave na tem slabo poseljenem otoku; nekatere so ob obali, druge so speljane v katerega od številnih slikovitih zalivov. Z večine pa se odpira pogled na morje. In še ena dobra lastnost spremlja pohodnike po otoku Visu. Na njem ni strupenih kač, niti drugih strupenih živali, le nekatere rastline so lahko alergene ali strupene. Tudi ogromni pajki z velikimi mrežami prepredenimi med grmi borovcev niso strupeni.  Na otoku se da gobarit, saj na njem rastejo tudi jurčki.

                Z avtobusom smo se odpeljali do cerkvice Gospe od Planice od koder smo najprej odšli po Viški planinski poti do »Titove špilje« v kateri je Tito bival od leta 1944. V njej je bil nameščen celoten štab partizanske vojske. Po ogledu »Titove špilje« smo nadaljevali s hojo na hrib Hum, ki je s 587. metri najvišji vrh otoka Visa. V čudovitem sončnem vremenu smo imeli prelep razgled po odprtem morju in po sosednjih otokih. Z vrha Huma smo se spustili do opuščenih bunkerjev nekdanje JLA. Po ogledu podzemnih bunkerjev, rovov in zaklonišč smo nadaljevali s hojo med grmički borovcev in trnatih rastlin v Komižo. Po ogledu naj ribiškega hrvaškega mesta; kot se imenujejo sami, smo se kopali do odhoda avtobusa nazaj v mesto Vis na večerjo v naš hotel. Po večerji pa smo še odšli na ogled nočnega Viškega življenja.

                Tretji dan smo imeli štiri ure hoje in oglede. Otok je s svojimi 90,3 kvadratnimi kilometri površine deseti največji otok na hrvaški obali. Po zajtrku smo se iz hotela odpravili na Velo glavo, na hrib nad mestom Vis. Na samem vrhu stojita na višini 267m manjši razgledni stolp in planinski dom Sveti Andrija. Oskrbnik planinskega doma nas je bil zelo vesel, saj kadarkoli pridejo slovenski planinci na njegovo planinsko kočo mu vedno spijejo vso pivo. Seveda smo mu na njegovo začudenje tudi mi spraznili vse steklenic piva, čeprav je bil prepričan da ima za sto planincev opoldan pri 28. stopinjah Celzija dovolj sto steklenic piva. Po postanku za malico, smo odšli mimo nekdanjih vojaških bunkerjev v naselje Vis in do hotela, se preoblekli in odšli na kopanje na mestno plažo v  Viški luki.  

                Četrti dan smo iz Komiže odšli v še edino delno ohranjeno vas z nekaj starimi hišami. Vas je že skoraj čisto v ruševinah z eno edino osamelo prebivalko. Tudi ta dan smo imeli čas za oglede rovov in bunkerjev nekdanje JLA. Ogledali smo si tudi opuščene topovske položaje vklesane v skalo in povezane med sabo z labirinti rovov in podzemnih zaklonišč. V Komižo smo sestopili po nadmorski panoramski poti. Po sestopu je sledilo kopanje v morju in povratek v hotel.

                Peti dan smo imeli ponovno štiriurni izlet z ogledi ostankov rimskih term v naselju Vis in degustacijo viškega Plavca in Travarice. Ogledali smo si vojaško bazo za torpedne čolne in Viško trdnjavo iz srednjega veka, ki je nekoč varovala luko Vis. Tudi ta dan, smo po povratku v hotel odšli na kopanje. V času nekdanje Jugoslavije je bil otok okupiran s strani JLA in spremenjen v pravo vojaško podzemno trdnjavo, zato v času prisotnosti JLA na otoku, tujci na niso imeli vstopa na otok. Vojaška prisotnost je zavirala razvoj tujskega turizma. Naselja na otoku so ostala še skoraj prvobitna, narava neokrnjena, posledično pa so se prebivalci izseljevali v večja obalna naselja in za vedno zapustili otok. Turizem se je začel intenzivno razvijati šele po odhodu JLA z otoka. Nekdanji, sedaj opuščeni podzemni vojaški objekti pa so še s strani domačinov velika neizkoriščena turistična adrenalinska destinacija.

                Šesti dan smo se z avtobusom odpeljali v ribiško naselje Komižo, kjer je čakala barka da nas odpeljale na otok Biševo. Ko smo prispeli na otok, smo najprej opravili ogled Modre špilje, ki je pravi morski biser Jadrana. Modra špilja je jama, katera ima z morjem poplavljeno dno, ki jo po podvodnem rovu skozi morsko vodo obsije opoldansko sonce, jama zablešči v modrini Jadranskega morja. Rov, skozi katerega smo se z čolnom pripeljali v jamo, so naredili umetno z miniranjem, da je rov, skozi katerega skozi vodo sveti sonce ostal nepoškodovan. Po ogledu Modre špilje, smo odšli na dve urno hojo po otoku Biševo. Ustavili smo se na etno kmetiji, kjer smo ponovno preizkušali otoško vino Plavac pri kmetu, ki je nekoč z tem vinom oskrboval Tita. Z hojo smo končali v zalivu Porat, kjer smo se pred vkrcanjem na barko še kopali v morju. Med vožnjo nazaj domov, nam je kapitan pripravil ribiški piknik na barki in igral na kitaro ter pel dalmatinske pesmi ob spremljavi svoje žene, medtem ko je ona vozila barko nazaj na Komižo. Dan se je zaključil v hotelu z večernim druženjem in ogledom nočnega življenja naselja Vis. Nekateri so se v to nočno življenje tako vživeli, da so na obali pričakali jutranje sonce.

                Zadnji sedmi dan, smo zapustili otok Vis s prvim jutranjim trajektom in se preko Splita vrnili domov. Po slovesu od vodnika in njegove žene smo se vsi strinjali, da je izlet uspel popolno, da je bila organizacija brez pripomb in da nam je sončno in toplo vreme še polepšalo izlet. 

 

Ivan Šalamon

 

 

Šaljivi povzetek izleta

 

PLANINARJENJE S TURISTIČNO AGENCIJO BALKANIKO PO OTOKIH VISU IN BIŠEVU

od 25. junija do 1. julija 2015

 

                Lepega ranega junijskega dne, planinci Planinskega društva Atomske toplice Podčetrtek s Turistično agencijo Balkanika na otoka Vis in Biševo hitimo. Tam po hribih obeh otokov bomo hodili, turistične znamenitosti obiskali in v toplem jadranskem morju se kopali.

                A najprej se je direktor Turistične agencije, planinski, turistični vodnik in šofer avtobusa Renato z vrati svojega avtobusa boril, en senzor mu neprestano brenči: »Vrata niso dovolj zaprta! Kaj ne vidiš, da so odprta! Zakaj ne ustaviš, da jih popraviš!« A se Renato ne pusti brenčečemu senzorju izsiljevati, saj vrata so varno zaprta le senzor brenči, zato ga z Macolo (ime gostišča ob avtocesti proti morju, kjer smo se ustavili za jutranjo kavico) trešči in umiri. V Splitu se na trajekt namestimo, ob lepih pogledih po obali in Splitski luki se veselimo, a zatem skoraj od mraza oledenimo. V kabini od klime, na palubi od »zime«. In ko na Visu pristanemo, v hotel Tamaris pohitimo, da se vanj naselimo in receptorki kri zaledenimo saj nas sama po sobah razporeja. Pa se vodič Renato vmeša in jo usmerja, da nam namesto ljubčkov in ljubic, zakonce v sobo odreja, saj kdo pa bi potem sploh hodil, saj bi v sobah mi svojo novo ljubezen samo ljubili in nič hodili.

                Za tem popoldan zbere nas Renato in nas odpelje po mestu Visu na »pešačko regato«, da nam ga razkaže, da se kdo na Visu mu ne izgubi in da si svoj »imič« ne umaže. Pri večerji pa glej ga zlomka, želodčke lačne tako smo napolnili, da kuhar skoraj ponori in šefici govori: »Poglej Slovence kako so lačni, pa še kako so tečni, pa nič žejni. Še pivo si v trgovini nabavijo, v hotelu nič ne zapravijo!« Zjutraj pri zajtrku se večerna scena ponovi, a želodčki siti so bili vsi. Srečni smo bili tudi mi. Da od hrane potrebe nagle (beri drisko) dobil ni nihče, je lokalni planinski vodnik » Višanin ta čarobni dida« poskrbel, saj je velike svoje viške domače viške travarice imel. Še več, da nas Slovence poteši, nam še svoje Viško vince dodeli. On,edini na otoku je ta pravi, ki v dušo nas Slovence pozna, nas zadovolji in kakšen evro iz naših žepov zbeza.

                In tako iz dneva v dan po Visu hodimo, trnje za praskanje in borovce za senco iščemo, in prelepe razglede po Jadranskem morju in bližnjih otokih občudujemo, sončno vreme obožujemo, bunkerje in rove iščemo, jih raziskujemo in kamor koli pridemo vso pivo spijemo. In tako iz dneva v dan. Trdnjava tu, bunker tam, tanki tu, topovi tam, torpedni čolni tu, zaklonišča tam, plavac tu, travarica tam,Tito tu, vojska tam, letališče tu, center vez tam, mi tu, domačini tam, jahte tu, kopalci tam in na koncu že ne veš več kam.

                Pa Renato nas na otok Biševo z barko prestavi, da nam Modro špiljo predstavi. Tam turistov bilo je toliko, da bila je prava »tuga«, saj čakali smo v vrsti kot, da smo še vedno v času »juga«. A Modra špilja je bila ta prava, svetlo modro plava, bleščeča kot lučka močna v temni noči na barki zibajoči. Še bolj izjemna in enkratna sta bila kapitan pojoči in krmarka njegova muza, ki vozila sta nas v barki nihajoči, nas hranila z kozicami, makaroni in plavcem. Nam igrala na kitaro, in pela dalmatinske pesmi in skupaj z nami doživela dan ljubezni, v slovenski pesmi, Dan ljubezni.

                Planinski vodnik domačin »Višanin ta čarobni dida«, živel na Visu v času je, ko okupirala Vis je bivša juga, zato za vsak bunker, trdnjavo, rov in zaklonišče resnično zgodbo pozna ko razlaga kakšna je takrat bila to »tuga«. So mladi rekli: »Bla! Bla! Bla!« Mi starejši pa: »Prav ima!«

                A kaj o Renatotu direktorju Turistične agencije Balkanika in Biljani njegovi ženi in tajnici reči? Naj! Naj! Naj! Pa naj tako ostane na vekomaj. Da debelo kožo imata vemo vsi! Ko jima težimo in govorimo kaj si želimo pa prijazen odgovor dobimo. Izlete pripravita, kot si jih mi zaželimo, zato polne avtobuse imata zadovoljnih ljudi, ki se vsako leto izletov s Turistično agencijo Balkanika veselijo.

                Še dolgo naj bo tako, da nas varno po izletih in hribih vodita širom Balkana in po Evropi pa tudi zaželen bil bi izlet tja, kjer so Tropi, pa na svidenje na naši naslednji skupni poti.

 

                V spomin na nas planinske vandrovčke, vama poklanjamo ta zapis v spomin in mu dodajamo spominšek, keramični visoko napetostni vodniški izolator najden v od JLA nekdanji vojaški relejni bazi na otoku Visu. Na izolatorju so našimi podpisi, ki naj vaju spominjajo na naš skupen izlet na Jadranska otoka Vis in Biševo.

 

Otok Vis, 01.07.2015

 

Predsednik PD Atomske toplice Podčetrtek,

Ivan Šalamon

Korošica, Okrešel in Kamniško sedlo

Podčetrtek, dne 24.6.2015

Na prve poletne dni sva se z ženo podala na ogledni turi za naše skupne poletne izlete. Povzpela sva se na Kamniško sedlo in na Ojstrico. Začetek poletja v dolini naznanja tudi pričetek pomladi v gorah. Navkljub hladnemu in vetrovnemu vremenu v gorah se je narava, ki je vajena takšnega vremena že prebudila in vsa brsti in diši. Pogled na rožne grede, ki jih ne more zasaditi noben vrtnar, nama je vzel čas za kakšno večjo skalno >trofejo<, še posebej po tem, ko sva se malo sprehodil po ruševju. Presenečena sva oba obstala ob enkratnem in v naravi neponovljivem pogledu. več

V bogati in že dolgi planinski >karieri<, sva srečala le nekajkrat po en primerek zaščitene rožice Lepi čeveljc. Tam pred nama pa jih je cvetelo deset skupaj v velikem rožnem grmu Lepih čeveljcev. Seveda tega trenutka žena ni pozabila slikat še za vas.

Kmalu po nadaljevanju hoje po grebenu Kamniškega sedla, so naju pozdravile v iskanju prvih toplih sončnih žarkov cvetoče mlade in še krhke planike, zaščitene s svojimi puhastim listi. Tudi od travnate grede nad Korošico, ki je prečudovito dišala predvsem po zaslugi zaščitene rožice Kamniške murke dolgo nisva mogla zapustiti, tako da naju bo vrh Ojstrice letos počakal do našega skupnega izleta naj. Na Molički planini pa naju je presenetil rododendrum, ki je pričel pocvetati v svoji krvavo rdeči barvi. Seveda se na Molički planini in na Korošici veliko spremeni s prihodom živine na pašo, vendar izven pašnikov pa se travniška cvetna greda spreminja iz dneva v dan, tako da se je kar težko posloviti od planin in se spustiti v dolino. Tudi, ko bomo mi odšli tja gor, boste tudi vi deležni teh naravnih lepot. Le odločiti se je treba in pustiti naše razvade v dolini in sprostiti dušo in telo v planinskem raju.

Ivan in Cvetka Šalamon

Podčetrtek, dne 22.6.2015

V mesecu juniju smo se lotili vzdrževanja planinskih in ostalih turističnih in romarskih poti na področju občine Podčetrtek.  Tako smo dva dni s pomočjo dveh javnih delavcev občine Podčetrtek kosili podrast in travo na planinskih in skupnih turističnih poteh na področju Male in Velike Rudnice, Virštanja in okoli stebrov na katerih so nameščene smerne table za izletniške poti na področju krajevnih skupnosti Podčetrtek, Olimje in Virštanj. V Veračah smo našli porušen steber št.:96 s smernimi tablami. Ponovno ga bodo postavili javni delavci občine Podčetrtek.  Prav tako smo obnovili markacije in dodali nekaj novih planinskih smernih tabel v Olimju, saj so se pohodniki in izletniki, ki so pričeli hojo v Olimju pritoževali na slabo označitev planinske poti iz smeri Minoritskega samostana Olimje proti Podčetrtku.več

Zato smo namestili dve novi planinski smerni tabli, ki to pomanjkljivost odpravljajo. Prav tako smo na osnovi pritožbe izletnika še dodatno označili planinsko krožno pot Olimje – Olimska gora – Plešivec – Zaborovec – Olimje, čeprav je za planince označena že preveč, da markacije že skoraj motijo. Izletniki, ki pa zaidejo na planinsko pot, se večkrat ne znajo ravnati po njih. Najverjetneje pa izletnike, ki zbirajo žige vrhov najbolj moti dejstvo, da smo žig Rudnica iz Olimja prestavili tja, kjer mora biti in to je na Plešivec, ki je najvišji vrh Velike Rudnice. Sedaj morajo vsaj eno uro hoditi  in se povzpeti 200 višinskih metrov navzgor do žiga Rudnica, prej pa so se do žiga pripeljali z avtomobilom.  V mesecih juliju in avgustu bomo obnavljali poti na področju občine Kozje, v jesenskem času pa pridejo na vrsto še planinske poti, Evropska pešpot in Marijina romarska pot na področju občine Bistrica ob Sotli.

Ivan Šalamon

Srečanje planincev Savinjske regije

Podčetrtek, dne 12.6.2015

Kot že več let zaporedoma, smo savinjska planinska društva organizirala v soboto 30. maja četrti pohod po poti XIV. divizije. Letos smo prehodili del poti med Vrhom nad Laškim, Svetino in Opoko pri Štorah.
Pohoda, ki je zahteval šest ur hoje se je udeležilo 84 planincev širšega savinjskega področja od tega 5 planincev planinskega društva Atomske toplice Podčetrtek. Z dvema avtobusoma so se savinjski planinci zbrali na startu pred Osnovno šolo Vrh nad Laškim in v petih urah prehodili pot do Doma na Svetini, kjer je sledil daljši postanek za okrepčilo in počitek. Od Doma na Svetini smo odšli preko naselja Šentjanž do Opoke pri Štorah.več

Po počitku in okrepčilu, so organizatorji pohoda pripravili krajšo slovesnost. Po kulturnem programu je sledila glasba za ples. Ob domačih polkah in valčkih so utrujene noge kar same ponesle planince na plesišče.

Vsakoletni pohod spremljajo tudi predpriprave, saj markacisti lokalnih planinskih društev ta del Planinske poti XIV. divizije očistijo, na novo markirajo in opremijo s smernimi tablami. Ob slovesu smo se dogovorili, da bomo tudi naslednje leto nadaljevali z obnovo poti in s pohodom po obnovljenem delu. Tako bo naslednje leto organiziran peti pohod od Opoke pri Štorah mimo Partizanske bolnišnice Zima in Dramelj na obronke Konjiške gore.

Ivan Šalamon, slike Martin Škoberne

Podčetrtek dne 23.5.2015

Majska noč 23. maja 2015. Na željo krajevne skupnosti Podčetrtek smo planinci Planinskega društva Atomske toplice sodelovali v sklopu predstavitev društev v Krajevni skupnosti Podčetrtek. Na prireditvi nas je zastopal naš odsek športnega plezanja. Tajnik našega društva ZVONKO IVAČIČ je ob varovanju planinske vodnice CVETKE ŠALAMON prikazal plezanje in spust po plezalni vrvi, ki je bila s pomočjo gasilske avto lestve dvignjena 15 m visoko. Mladi športni plezalci Planinskega društva Atomske toplice Podčetrtek pa so ob mentorstvu ANICE KAJBA in TANJE OSOJNIK prikazovali, kako se oblačijo plezalni pasi, vezanje vozlov . Med tem 10 minutnim izvajanje naših članov sem predstavil naše planinsko društvo Atomske toplice Podčetrtek. Naša predstavitev je bila sprejeta z velikim aplavzom.več

Predsednik KS Podčetrtek URBAN VIDETIČ se je dan po prireditvi pisno zahvalil za atraktivno in zanimivo predstavitev našega društva.
Predsednik PD AT Podčetrtek,
Ivan Šalamon

Izlet na Južni Velebit 2015

Južni Velebit, dne 25. do 27. aprila

 Planinska društva Atomske toplice Podčetrtek in Planinsko društvo Slivnica pri Celju sta od 25. do 27. aprila organizirala tridnevni izlet na Južni Velebit. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali izpred Večnamenske športne dvorane Podčetrtek mimo Zagreba po Liki do naselja Sveti Rok in naprej do našega izhodišča na cestni prelaz Prezid na stari Liški magistrali, kjer je bilo naše izhodišče za prvo celodnevno turo.

Prvi dan je bil naš cilj vzpon na 1403 metre visok Crnopac, ki je zadnja večja gora v verigi velebitskih vršacev. Iz 763 m visokega prelaza Prezidj smo se povzpeli na greben Musinovaca in nato nadaljevali s hojo po severnem pobočju Đudinovaca in Bujadša do planinskega bivaka Crnopac, kjer je sledil postanek za zajtrk in okrepčilo za celodnevno hojo. več


Od planinskega bivaka Crnopac smo nadaljevali s hojo na Mali Bat in naprej na 1361 m visok Veliki Bat. Sledilo je zahtevno grebensko prečenje po skalnem grebenu preko Malega Crnopaca na 1403 metre visok Veliki Crnopac, ki ga domačini imenujejo Srnopas. Hoja od Malega Bata do Velikega Crnopaca spada med zahtevne planinske poti s petimi plezalnimi vložki nekje do tretje stopne. Zato smo planinski vodniki pomagali pohodnikom za varno plezanje in hojo po skalah s planinsko tehnično opremo. Veselje pohodnikov na vrhu Velikega Crnopaca je nekaterim pohodnikom potisnilo strah in napor v pozabo in polni adrenalina so se ozirali nazaj na prehojeno pot. Po malici na vrhu je sledil sestop po južni strani Crnopaca nazaj do cestenega prelaza Prezid, kjer je po osmih urah hoje čakal avtobus, da nas odpelje v hotel Alan v Starem gradu. V hotelu smo se nastanili in okrepčali s hrano in spancem, mladi pa so odšli po nočnih >ogledih<.
Prečenje Crnopaca je bilo enkratno doživetje z hojo po visokogorskih bukovih gozdovih, s plazenjem po bodikavem podrastju, s plazenjem po ostrih skalnih erozijskih razjedah, s plezanjem po skalnem erozijsko razbrazdanem vršnem grebenu, z ogledovanjem brezen, jam, vrtač, velikih čeri in raznih kamnih skulptur, ki jih kipari narava z burjo, jugom, morsko soljo, dežnimi nalivi in vročino obmorskega sonca.
Drugi dan nas je pot vodila v Kanjon Velike Paklanice, kjer je del planincev ostal na plezanju po stenah kanjona, večina pa se nas je po ogledu kanjona Velike Paklanice povzpela na Aniča kuk. Tudi za osvojitev Aniča kuka je bilo potrebno pokazati spretnost hoje in plezanja po skalah, zato so izkušnje prejšnjega dne v premagovanju hoje in plezanja po skalah velikim pomagale do hitrega dostopa na vrh. Med povratkom nazaj v kanjon Velike Paklanice smo si še ogledali ostanke nekdanjih Titovih proti atomskih bunkerjev iz časa kubanske krize. Po ogledih pa nas je čakalo plezanje po stenah kanjona. Naši športni plezalci, ki so zjutraj odšli na plezanje po stenah kanjona so nam pripravili eno lažjo smer z oceno 4+. Skoraj vsi smo se povzpeli po plezalni smeri in tako končali s fizičnimi aktivnostmi tega dne. V nadaljevanju smo izkoristili Welnes ponudbo hotela Alan, tople sončne žarke za letošnje prvo obmorsko sončenje in najbolj korajžni so preizkusili tudi toploto morja.
Slednjim se je po kopanju v morju izredno prileglo sproščanje v savni.
Zadnji dan izleta smo zgodaj zapustili hotel in se odpeljali z avtobusom do Avto kampa Vila Velebita v Ljubotiču. Naši cilji tega dne so bili Mirila, bivak Tatekova koliba, 1124 metrov visok Kuk Stapina in naravni adrenalinski park Kamena galerija. Ker nas je čakala deset urna hoja, smo izbrali lažji a nekoliko daljši pristop.
Najprej smo si ogledali ostanke nekdanjega zanimivega pogrebnega običaja domačinov. Nekoč so pokojnega najprej zavili v plahte in ga odnesli proti pokopališču. Med potjo so ga položili v iz kamnov pripravljeno ležišče, mu odkrili obraz tako, da ga je lahko obsijalo sonce. Tam kjer se je teme pokojnika dotaknilo tal, so postavili kamen z napisom, na koncu nog pa so namestili kamen brez napisa. Tako so zabeležili velikost pokojnega. Po tem obredu so pokojnika ponovno zavili v plahte in ga odnesli na pokopališče,kjer so ga pokopali. Kraj, kjer so pokojnike odlagali na tla jih odkrivali soncu se imenuje Mirila. Da ta stari običaj pokopavanje pokojnih ne bi odšel v pozabo skrbi z njihovo obnovo Park prirode >Velebit<.
Od Miril smo odšli po skalni poti mimo Videlice, Jamina, Spiovaka in Sjauševaca do bivaka Tatekova koliba. Pri zavetišču smo se okrepčali, oskrbeli z izvirno velebitsko vodo in odšli do 1124 metrov visokega Kuka Stapina. Dominantni od daleč viden skalni vršac je buril domišljijo planincev in planink, zato je sledil postanek za ogled, poti na njegov vrh razen alpinistične pa ni. Pa še ta je prepovedana!
Po ogledu Kuka Stapina smo nadaljevali s hojo do Skalne galerije. Hrvaški planinski zanesenjaki so speljali planinsko pot po jamskih podorih, po vršnih skalnih robih in grebenih. Pot je delno zavarovana z jeklenicani nekaj klini in lestvijo. Ker je pred dnevi po Južnem Velebitu divjalo neurje, so bile jame polne ostankov toče in snega, kar je med pohodniki sprožilo kepanje, drsanje in snežno zabavo. Pot skozi Kameno galerijo pelje v krog mimo naravnih oken, spodmolov, erozijskih razjed v obliki zmajevega hrbta, terase nožev, žabca Ponče čez Klin klanac, Zlata vrata. Po ogledu kamene galerije, so vsi pohodniki v en glas zatrjevali, da je bil ta ogled vrhunec trodnevnega izleta. Dostop do Kamene galerije je samo po planinskih poteh, zato si jo lahko ogledajo le redki. Vsi enodnevni pristopi skupin pohodnikov  z ogledom kamene galerije trajajo 10 ur.
Kar težkega srca smo zapustili ta naravni adrenalinski park, odšli na Malo Rujno in sestopili  po pastirski poti preko planin Bili sinokos in Ranjevac v Ljubotič kjer nas je čakal avtobus. Skoraj štiriurni sestop po nekoč z kamnom tlakovani pastirski poti je bil za planinske vodnike in pohodnike pravi orientacijski izziv, saj so sonce, sol in vetrovi zbrisali vse planinske markacije. Po deset urni hoji, smo se usedli na avtobus in se odpeljali do prve primorske gostilne na pečene morske dobrote in na tri dni tako zaželeno hladno Laško pivo.
Skupaj smo v teh dneh hodili 24 ur po zahtevnih in manj zahtevnih planinskih poteh, plezali po stenah kanjona Velike Paklanice, se kopali v morju ali bazenu, se na terasi hotela Alan navkljub zelo slabim vremenskim napovedim sončili na toplem soncu, si v savni greli kosti in sproščali mišice in uživali v kulinarični ponudbi hotela. Vsi smo se domov vrnili brez poškodb, zdravi, zadovoljni in srečni po izredno lepem dopustniškem doživetju. In ne nam zavidati naša doživetja. Vsi imate cenovno zelo ugodno možnost, da se nam pridružite, le odločite se je potrebno. Kmalu bo prišel čas, ko ne bo več časa za takšno odločitev. In ta čas je vedno bliže.
Več slik kdaj drugič.

LP
Ivan Šalamon