DOMOV Izleti IZLET NA SEVERNI IN JUŽNI VELEBIT IN V KANJON ZRMANJE

IZLET NA SEVERNI IN JUŽNI VELEBIT IN V KANJON ZRMANJE

255
0
SHARE

POROČILO Z IZLETA NA VELEBIT 2018

Prvi dan izleta na Velebit smo se podali na Severni Velebit. Prehodili smo prvi odsek Primužićeve poti med Zavižanom in prelazom Alan. Izhodišče za pot je bilo parkirišče pri botaničnem vrtu Velebita.  Šest urna hoja se je začela na Zavižanski cesti in čez približno 1,4 km smo prišli na  Premužićeve poti. Začetek poti je označen z leseno info tablo s potekom poti. V tem delu poti je postavljen spomenik njegovemu graditelju, inženirju Anti Premužiću. Ta 15 km dolg odsek je najlepši. Nekje na sredi poti je Rosievo zavetišče, kjer smo se spočili in okrepčali. Na poti ni vode. Nekateri pohodniki so se med potjo povzpeli še na Gromovačo visoko 1676 m in na oba vrhova Crikvene 1630 in 1641 m.  Pri planinskem zavetišču Alanu sta nas čakala avtobusa in nas odpeljala v Karlobag kjer smo se namestili v hotel Zagreb.

Drugi dan smo obiskali kanjon Velike Paklenice. Razdelili smo se v tri skupine. Prva je odšla do Rudijevega doma, druga v podzemno jamo Manita peč, tretja pa na Aniča kuk. Kdor je želel se je podal še do Lugarnice, kjer je bila naročena topla hrana. Med potjo nazaj je sledil še ogled Titovega proti atomskega zaklonišča. Zaklonišče je izklesano v stene kanjona Velike Paklenice in lepo obnovljeno. Proti večeru smo se odpeljali v Karlobag, kjer smo imeli polpezionsko namestitev. Nekateri so izkoristili preostanek dneva še za kopanje.

Tretji zadnji dan smo obiskali kanjon reke Zrmanje na samem južnem robu Južnega Velebita. Izhodišče za tri urno pot v Kanjon Zrmanje je bil Berberjev buk (Berberjev slap v obliki rečne kaskade). Pot najprej vodi po ozki vaški asfaltni cesti preden se spusti ob samo rečno strugo. Ob poti je polno rečnih kaskadnih slapov in jezer nad slapovi. Med potjo smo poleg naravnih lepot, cvetja in rastja občudovali tudi vožnje raftov po reki Zrmanje.  V tem delu Kanjona Zrmanje so snemali nekaj scen za serijo filmov o Vinetuju. Predno smo se odpeljali domov smo izlet zaključili s poznim kosilom.  Vse tri dni smo imeli za hojo idealno toplo vreme brez dežja.

OPIS POTOPISA

PREMUŽIĆEVA POT je gorska pešpot,  ki poteka skozi vrhove severnega in osrednjega Velebita. Letos praznuje svojo 85. obletnico odprtja. Pot je dolga 57 km. Prvi del je dolg 15 km in poteka na območju Nacionalnega parka Severni Velebit . Običajna smer gibanja je s severa , od planine Zavižan (1594 m), preko prelaza Velika Alan(1412 m) do Opatijskih vrat (927 m).  Pot je bila zgrajena v samo štirih letih, od leta 1930 do 1933 , in zaradi kakovosti gradnje in integracije v naravno okolje ta steza predstavlja biserno gradnjo prehodov za pešce na Hrvaškem. Poimenovana je bila po gozdnem inženirju Antu Premužiću ( 1889-1979 ), ki je bil takrat v direktoratu za gozdnje gradnje. On je pot zasnoval, organiziral gradnjo in tudi sodeloval pri njej. Delo so opravili številni delavci iz bližnjih vasi v podnožju Severnega Velebita. Zgrajena pot  je omogočila dostop do najbolj dostopnih in čudovitih delov Velebita, ki so znani samo majhnemu številu prebivalcev. Pot ni zgrajena iz betona s sodobnimi stroji. Zgrajena je z tehniko gradnje suhega zidu, ki jo obvladujejo prebivalci Velebitskega bazena in jo prenašajo iz roda v rod.  Zidane serpentine, podiji, polmeseci in križišča potekajo skozi najbolj razkošno in najbolj dostopno barikado Krasa . Speljana je tako, da ni večjih vzponov in višinskih razlik. Višinska razlika od najvišje in najnižje točke v celotni dolžini znaša 700 m Najvišja točka je 1620 m na severu in najnižja 920 m je na koncu v Baških Oštarjah. Po njej poteka več planinskih obhodnic. Povprečni naklon je 10%, najvišji je 20%, povprečna širina poti pa je 1,2 m  Pot je zelo dobro označena in prijetna za pohodništvo. Vendar pa je treba omeniti, da gre za planinsko pot. Celotno pot lahko prehodimo v treh dneh. Zaposleni v Nacionalnem parku Severni Velebit so na določenih delih Premužićeve poti namestili izobraževalno učne tabele. Na vsakih 700 m do 1 km so info table, kjer najdete različne informacije o tem območju, o sami poti, flori in favni okoli poti, skupaj s podatki o tem, kje ste.

Pot poteka vzdolž nekaterih vrhov Velebita, kot so: Veliki Zavižan (1676 m), Gromovača (1676 m), Vratarski kuk , Crikvena (1641 m), Goli Vrh , Zečjak (1622 m),         Visibaba , Šatorina (1624 m), Budakov hrib , Bačić kuk (1304 m), Kiza (1214 m) ki je najbolj znan vrh po lepotah in značilnostih Velebita. Z gorskih vrhov je prekrasen pogled na Jadransko morje in otoke Pag , Rab , Goli , Prvić in Krk ter na e s kontinentalne strani.

Na severu poteka skozi območje Nacionalnega parka Severni Velebit  do Štokic Dulibena jugu. Za Rossijevim zavetiščem je strog naravni rezervat Hajdučkih in Rožanskih vrhov , ki poleg številnih botaničnih in geoloških pojavov vključuje tudi najbolj znana speleološka najdišča na Velebitu. Jama Lukina je globoka 1421 m in je 16 najgloblja na svetu.

Na področju Rožanskih in Hajduških vrhov ni dovoljena hoja izven Primužićeve poti. Po10. členu Zakona o varstvu narave na tem področju ni dovoljena nobena človekova dejavnost, razen za znanstveno raziskovalne aktivnosti,  za katere je potrebno posebno dovoljenje pristojne javne institucije ali ministrstva.  Da se bi otežil dostop do teh delov so oznake, ki so vodile do teh vrhov izrisane oziroma prebarvane.

NACIONALNI PARK PAKLENICA

Leta 1536 je pesnik Petar Zoranić, navdahnjen z lepotami Velike Paklenice in Velebita, napisal prvi hrvaški roman Planine. Paklenica je ime verjetno dobila po smoli črnega bora, imenovani paklina, ki so jo nekdaj uporabljali za celjenje ran, razsvetljavo in premazovanje lesenih čolnov. Paklenico so prvič razglasili za nacionalni park že leta 1928 v Kraljevini Jugoslaviji, po drugi svetovni vojni pa spet leta 1949. Skupno ime Paklenica za kanjona Velika in Mala Paklenica so začeli uporabljati šele po letu 1949. Park, ki obsega 96 km2 , slovi kot območje velike naravne lepote in posebnega znanstvenega pomena. Za vzdrževanje in markiranje planinskih poti vzorno skrbijo uslužbenci nacionalnega parka, pri tem jim pomaga Planinsko društvo Paklenica Zadar. V parku je registriranih okoli 700 rastlinskih vrst, med katerimi je veliko endemičnih in redkih ali ogroženih; 4000 živalskih vrst, med njimi je 212 vrst ptic. Od večjih sesalcev v parku živijo ris, jelen, srna, divja svinja, gams, medved in volk, med kačami je potrebno omeniti modrasa. Kanjon Velika Paklenica je dolg 14 kilometrov, širok 500–800 metrov. V najožjem delu, kjer so bunkerji in parkirišče, je širok 40 metrov, navpične stene se dvigajo do 400 metrov visoko. Danes je Paklenica plezališče evropskega formata, znano po vsem svetu. Precej zaslug pri tem imajo slovenski alpinisti. Če pogledamo seznam prvenstvenih vzponov v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, vidimo, da so takrat igrali vodilno vlogo.

Planinska sezona traja praktično vse leto, čeprav je pozimi pogosto burja, ki lahko traja tudi dlje časa in pokaže svojo orkansko moč predvsem na prelazih. Medtem ko je snega na nižje ležečih primorskih pobočjih skoraj zanemarljivo malo, na vršnem pobočju in najvišjih vrhovih Velebita lahko obleži tudi več kot sto dni na leto. Včasih se obdrži do sredine maja, lahko pa konec marca vidimo samo še zaplate. Poleti so nevarne nagle ohladitve, zato tudi takrat ne pozabite na zaščito pred mrazom. Zaradi mešanja različno ogretih zračnih mas med primorsko in celinsko stranjo je na področju vršnega velebitskega masiva relativno veliko dni z meglo (do 187 na leto). Daljših vzponov ne začnite sredi dneva, ker na golih in kamnitih, soncu izpostavljenih pobočjih vlada neznosna vročina. Na kraškem terenu Velebita primanjkuje pitne vode. Maloštevilni izviri poleti običajno presahnejo, zato nosite s seboj dovolj pijače. Redki izviri pitne vode so omenjeni pri opisih izletov. Preden se odpravite na pot, preverite vremensko napoved.

Razminirane steze Med domovinsko vojno so minirali tudi območja po Velebitu. Hrvaška je s finančno pomočjo nekaterih evropskih držav razminirala večino naravnega parka, vendar je ob nekaterih stezah severnega dela parka med Badanjem, Marasovcem in Štirovcem ter severnimi pristopi z liške strani razminiran samo petmetrski pas na vsako strani poti. Tam so postavljene opozorilne table.

Pakleniške transverzale Pakleniška planinska pot je dolga okoli 40 kilometrov, prehodimo jo v treh dneh. Oznaka na terenu je P. Ima devet kontrolnih točk, od katerih sta dve neobvezni. Dnevnik z opisom dobite v planinskem domu Paklenica ali na PD Paklenica Zadar, telefon 00385 23 31 64 49 (Davor Matešić). Hrvatska planinarska obilaznica nima vnaprej določene trase, pohodnik sam izbira pristope na vrhove. V NP Paklenica je pet kontrolnih točk. Dnevnik naročite na Hrvatskem planinarskem savezu (HPS) v Zagrebu ali njihovi spletni trgovini http://www.plsavez.hr/trgovina/ (poštnina!). Po NP Paklenica poteka tudi del Velebitske planinske poti, ki je v celoti dolga 140 kilometrov. Oznaka na terenu je V. Tudi ta dnevnik dobite na HPS v Zagrebu ali ga naročite v njihovi spletni trgovini.

BLIŽNJI PLANINSKI KOČI IN ZAVETIŠČA (stalno odprti neoskrbovani bivaki)

PLANINARSKI DOM PAKLENICA, bivši Borisov dom (480 m), 40 ležišč, pijača. Odprt je vse leto, od junija do septembra vsak dan, v zimskih mesecih med vikendi. Za prenočevanje priporočajo spalno vrečo. Upravlja ga PD Paklenica Zadar.

IVANČEV DOM v Parićih (520 m), od planinskega doma 15 minut, 16 ležišč, hrana in pijača.

Bivak Ivine vodice (1250 m), 12 ljudi. Do bivaka od planinskega doma potrebujemo 2.30 ure. Nima ležišč, potrebujemo ležalno podlogo in spalno vrečo. Upravlja ga PD Babulj.

PLANINSKO ZAVETIŠČE VLAŠKOGRAD, tudi Vlaški grad (1280 m), 10 ljudi. Dostop od planinskega doma zahteva štiri ure hoje, od Ivinih vodic je oddaljen eno uro. Vse za spanje moramo prinesti s seboj. V bližini je izvir, ki poleti presahne. Upravlja ga PD Paklenica Zadar.

PLANINSKO ZAVETIŠČE STRUGE (1400 m), 15 ljudi. Od planinskega doma hodimo tri ure. Voda je v 15 minut oddaljenem vodnjaku Marasovac. Pozor: na tem območju hodimo samo po označenih poteh, ozemlje je razminirano samo pet metrov na vsako stran poti, zato upoštevajmo opozorilne table! Upravlja ga PD Paklenica Zadar.

JAMA-ZAVETIŠČE v vznožju severovzhodne stene Bojinega kuka na Bojincu.

Pri izletih, ki imajo izhodišče v Veliki Paklenici, lahko parkirate v kanjonu. Če je parkirišče zasedeno, boste avto pustili pred vhodom v park, kar pomeni 2,5 kilometra dodatnega pešačenja v eno smer. Pri izračunu časov upoštevam parkirišče v kanjonu. Julij in avgust sta izjemno vroča meseca, zato poskrbite za ustrezno zaščito pred soncem in dehidracijo. V zimskih razmerah neizkušenim odsvetujem vzpone nad 1300 metrov. V parku je okoli 150 kilometrov dobro markiranih poti, izjeme so le redki krajši slabše označeni odseki. Zunaj parka je stanje lahko precej drugačno: stare, obledele, med seboj precej oddaljene markacije. Z zemljevidom in kančkom domišljije si lahko izberete tudi drugačne poti na opisane vrhove. Smerna tabla za Veliko Paklenico je okoli 200 metrov pred/za bencinsko črpalko v Starigradu. Pri vhodu v Veliko Paklenico kupimo enodnevno, tridnevno ali tedensko karto.

PLANINSKA POT VELIKA PAKLENICA – RUDIJEV DOM   V poletnih mesecih, ko v spodnjem delu kanjona potok Paklenica presahne, je v tolmunih zgornjega toka še dovolj vode za kopanje. Mestoma tlakovana široka pot večinoma poteka v senci in ob vodi, tako da je zlasti v vročini prava izbira. Ob njej sta dva izvira pitne vode. To je najbolj obljudena pot v parku, med vikendi je gneča kot nekdaj na stari jadranski magistrali. Pot sameva samo v jutranjih urah, takrat je najprimernejši čas tudi za tekače. Zahtevnost: Nezahtevna pot, primerna tudi za otroke. Priporočam ustrezne športne copate z dobrim podplatom. Nadmorska višina: 520 m Višina izhodišča: 80 m Višinska razlika: 440 m Izhodišče: Parkirišče v kanjonu Velika Paklenica.

Časi: Parkirišče–Rudijev dom 1.45 ure, sestop 1 ura, skupaj 2.45 ure hoje. Sezona: Vse leto. Opis: Do planinskega doma Paklenica hodimo po široki, mestoma tlakovani poti. Od tam do Ivančevega doma je še slabih 15 minut. Na terasi pred domom je prijetno posedeti in uživati v razgledih. Sestop: Vrnemo se po poti vzpona. Zanimivosti ob poti: Pakleniški mlin, kanjon Velika Paklenica s kraškimi pojavi, slapiči in tolmuni, plezalci v stenah kanjona.

PLANINSKA POT VELIKA PAKLENICA – MANITA PEĆ   Manita peć je 175 metrov dolga podzemna jama s kapniki na zahodnem pobočju kanjona Velika Paklenica. Na recepciji parka kupimo dodatno karto za vstop v jamo in se pozanimamo za urnik vodenega ogleda, med katerim jamo osvetlijo. Temperatura pod zemljo je vedno okoli 10 °C, zato poleti ne pozabite na toplejša oblačila. Zahtevnost: Nezahtevna pot, primerna tudi za otroke. Priporočam ustrezne športne čevlje z dobrim podplatom in palice. Nadmorska višina: 570 m Višina izhodišča: 80 m Višinska razlika: 490 m

Časi: Parkirišče–Manita peć 1.30 ure, sestop 1 ura, skupaj 2.30 ure. Sezona: Vse leto.

Opis: Z izhodišča se odpravimo po poti proti planinskemu domu Paklenica. Za Anića luko pri smerni tabli zavijemo poševno levo navzgor proti zahodu. Dobro utrjena steza nas v dolgih položnih zavojih udobno pripelje pred vhod v jamo. Med potjo uživamo v razgledih in občudujemo mogočno steno Anića kuka. Sestop: Vrnemo se po poti vzpona.

 PLANINSKA POT VELIKA PAKLENICA – ANIĆA KUK, 712 m     Anića kuk je zaradi svoje severne stene, v katero zahajajo plezalci z vsega sveta, gotovo najbolj znan vrh ne samo v parku, temveč na vsem južnem Velebitu. Več kot tristometrska vertikala nas ne sme odvrniti od vzpona, saj lahko na vrh udobno pridemo okoli vznožja severne stene najprej proti vzhodu in nato po južni strani, kjer markirana steza v vršnem delu preide v lažje poplezavanje. Čudovit pogled z vrha na sinji Velebitski kanal kazi socialistična betonska nakaza, nekdanji hotel Alan; pri razgledu na velebitske grebene in vrhove take motnje ni. Zahtevnost: Sprva nezahtevna markirana pot, v vršnem skalnem delu bo treba nekajkrat poprijeti za skalo. Priporočam dobre čevlje in palice. Nadmorska višina: 712 m. Višina izhodišča: 80 m Višinska razlika: 632 m Izhodišče: Parkirišče v kanjonu Velika Paklenica.

Parkirišče–Anića kuk 1.40 ure. Sestop 1 ura Skupaj 2.40 ure.

Sezona: V lepem vremenu vse leto.

Opis: Z izhodišča krenemo proti domu v Paklenici. Na vrhu Klancev nas kažipot usmeri desno na dokaj strmo gruščnato stezo med redkim drevjem, ki ji sledimo do razcepa za Jurline, kjer zavijemo desno in po nekaj minutah dosežemo vznožje skalnatega vršnega pobočja. Po njem z občasnim lahkim poplezavanjem pridemo na vrh.                                                                                                                                             Sestop: Sestopimo po poti vzpona.

JUŽNI VELEBIT – KANJON REKE ZRMANJE

Južni Velebit se razteza od Oštarij na cesti Gospić-Karlobag do Malega Alana na cesti Lovinac-Obrovac. Dolg je 46 km. Na jugu Velebita je značilen del strmega pobočja Like, z najvišjimi vrhovi Velebita (Vaganski vrh, 1757 m, Sveto Brdo 1753 m in morskim pobočjem, ki ni strm. Sredozemsko podnebje se na tem območju prepleta z morskim in celinskim področjem.

Za pohodništvo so ceste Lika bolj udobne zaradi gozdne sence in močnih izvirov, vendar še vedno obstajajo območja minirana iz Domovinske vojne. Vse markirane poti, varne za pohodništvo, vendar morate ohraniti po označenih poteh in ne zapustiti poti, saj je to območje morda sumljivo.

Na območju južnega Velebita se nahaja Nacionalni park Paklenica, eno izmed najatraktivnejših območij Velebita, kjer se prepleteni jezni kras z grabinami, hkrati pa tudi gozdovi bukve, črnega bora, vinske trte ter množice cvetočih vrst in lepih travnikov. To območje je bilo razglašeno za narodni park leta 1949, ko je imelo 3675 ha in se leta 1999 povečala na 96 ha.

ZRMANJA, ZELENA REKA VELEBITA

Reka teče po surovem velebitskem in liškem krasu, vsenaokrog je beli kamen, izjeden od vode v najbolj fantastične oblike

Nekje sem prebral: vsak dober pogovor je v resnici večinoma sestavljen iz besed, ki niso izrečene. Preprosto res, takšen je pogovor z Zrmanjo, reko Velebita. Besed sploh ni treba. Je samo zgodba. Zgodba o moškem, ki sreča žensko angela in začuti neustavljivo željo, da bi jo gledal. Sem na Zrmanji. Reka teče in njene vode so dovolj visoke. Pomlad je. V ozadju se sveti prvomajski sneg Velebita. Toplo je. Jasen, sončen dan in svetloba sveti, kakor da pomeni ednino enega samega dneva, ki pomeni razkošje časa, v katerem se lahko skrivajo in odkrivajo vsi dnevi.

Lahko izbiram. Lahko hodim, pohajam po kanjonu. Gledam barve. Potujem z raftom, skačem čez slapove. Gledam zgodovino. Razvaline trdnjav na rečnih obalah ne poznajo besede za čas, kakor je niso poznali Indijanci. Indijanci? Tukaj so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja Nemci snemali filme o Vinetouju, plemenitem poglavarju Apačev iz romanov Karla Maya. Za oboževalce zgodba ni pozabljena. Vsak del Zrmanje ima svojo filmsko zgodovino.

Torej lahko izbiram. S kajakom veslam po divji vodi, veslam po mirni vodi. Samo izbrati moram. Lahko se vozim. Uživam v ugodju. Majhna prijazna ladja vsak dan pluje po kanjonu. Kapitan – stari morski volk, ki je preplul svetovna morja – pripoveduje o reki, filmih, zgodovini, svetu. Ima obraz, v kakršnih pravljice postanejo resnica.

Kje sem? Zrmanja je reka na tem svetu. Na njenem desnem bregu se zadnjič umirjajo višine Velebita, mogočnega zidu, ki loči Liko od plavega Jadrana. Na levi valovijo mirni griči Bukovice in Ravnih Kotarov, enkrat proti morju, drugič k jugu, tja do šibeniškega zaledja. To je svet, ki ga pozabljamo, ko hitimo proti morju in poletju, kakor Don Kihot iščoč letošnje ptiče v lanskih gnezdih.

HOJA
Reka teče po surovem velebitskem in liškem krasu, vsenaokrog je beli kamen, izjeden od vode v najbolj fantastične oblike. Zgornji tok je kraška reka, včasih ponikne, včasih se napaja iz niza jam, ki dolino spremljajo s svojimi podzemnimi izviri. Po vasi Žegar se začenja tristo metrov globoko vrezana soteska – kanjon Zrmanje, po katerem se tako radi spuščajo veslači. Spomladi, ko se v gorah tali zimski sneg, so to veliki rafti, v drugih dobah nizke vode se pisani kajaki prelivajo čez sigaste kaskade.

In moj, pohodniški izziv? Visoki buk, najvišji slap, lepotec, lehnjakov velikan. Srečala sva se blizu najinih zgodb, drsel je na zelenih konicah vode, breztežen, valujoč brez bremena, visoko vzdignjen in ponosen. Visoki buk, kralj Zrmanje in vodni junak Velebita. Je govoril o ljubezni, najslajši, ki traja onkraj vseh porazov? Slap, veliki slap, meteor lepote in želja, ki sem jo začutil, želja, da tečeva skupaj, želja, polna moči, če imaš oči, ki jo zmorejo videti.

Nad slapom, nekaj sto metrov višje, se z Zrmanjo spaja majhna reka Krupa, svetlobo dihajoča, od zelene barve obsedena reka, in sotočje je kraj, kjer tečejo ure, ampak čas se ne premika. Vse je zeleni blesk, ta smaragdno zeleni žarek, dva žarka, ki ju srečam, kako se držita za roke, speta v poljubu. Začnem v vasi Ravni Golubič, na desnem bregu Krupe, trak asfalta me privede tja, ko sledim odcepu s prometnice Maslenica–Gračac proti samostanu Krupa in še prej do zadnjih hiš mirnega zaselka. Steza, oznake so odlične in kar nujne, zakaj pokrajina je pustinja belega apnenca, vijuga po planoti, vsepovsod se svita stara svetloba. Sestop je Vratolom, tako so poimenovali strmo potko. S primerno obutvijo vsak previden obiskovalec lahko odčara čarovnijo reke s svojo lastno.

Ves čas se spuščam in nazaj grede se vzpenjam. Zrmanja je ves svet in tri barve – modra, zelena in bela – v njem. Kakšen pesnik bi zdaj rekel, da me kliče usoda. Pogled naprej gre navzdol in upaš, samo upaš, da lepota dežele gleda navzgor. Mimo sotočja, kjer samo sediš, so zelena livada le koraki, ki potekajo ob zeleni reki, malo še in tam je Buk, Visoki. Enajst metrov vode in pen teče v prščcu čez poraščeni lehnjak v globel, kjer v reki plavajo oblaki.

PLOVBA Z LADJO
Naslednjega dne sem spet ob reki, to je počitek po naporni turi. V Obrovcu, piratskem gnezdu, izhodišču za spodnji rečni tok, vstopim na majhno ladjo, ki me nosi proti morju. In zgodovini. Knezi Kurjakovići so nekoč vladali temu prostoru. Njihova razrušena trdnjava nad mestom zlovešče razteza krokarske pečine proti nebu. Ladja plove. Voda je tu mirna, neskončno mirna, nad vsem horizontom zveni lepa melodija, ki jo slišim prvič in mi prinaša vprašanja in odgovore obenem.

In zdaj plovem. (ničesar ne počnem, a nekaj čutim). Uživam. Na reki, na nekem zelenem polju vode v zaledju. Sonce gleda vodo, vem, da jo spoznavam, pod tankim slojem sladke vode vidim morje. Kapitan pove, da se sladko in slano prelivata v enaki količini. Vse gor do Obrovca vleče morje ta vpliv, tam plavajo labodi in galebi. Morske ribe se skrivajo v globoki vodi. Reka je hladna in topla kakor morje, poleti ljudje veselo plavajo v njej. Danes plovem. Tulove grede, gorske zobe nad Tunelom sv. Roka, ujamem za trenutek nad obzornico grebena, ker je na obzorju vedno vse v daljavi. Lahko se spomnim, zgoraj je vpisna knjiga, spominska knjiga oboževalcev Vinetouja in Karla Maya. Za mojim hrbtom zelenijo zdaj posamezna drevesa, čez dolga melišča sipki pesek drsi v vodo. Vsaka cesta ima svoj konec in začetek. Tam je skala, kjer je stal indijanski totem, z višine v ozadju je Pierre Brice – Vinetou – brez pomoči kaskaderja elegantno skočil v reko v nepozabljenem filmskem prizoru. Še višje – na platoju za skalno glavico – so zgradili Pueblo, naselje apaških Indijancev. Majhno obeležje spominja na snemalne dneve v skalah in smrekovih gozdovih.

Povzeto po spletnih straneh Parka Severni Velebit, Parka Paklenica in Planinskega vestnika.

 

Napišite vaš prispevek